Kateheza dobrega pastirja

Kateheza Dobrega Pastirja je sodoben pristop k vzgoji otroka, ki omogoča celovito spodbujanje otrokovih verskih zmožnosti. Ob tem v otroku zbuja čudenje in veselje, ki pa nista ločeni od življenja, saj se ne dotikata le verskega področja.

Glavna stebra Kateheze Dobrega pastirja sta dva: močan teološki in trden pedagoški steber.

Prvi steber stoji na veri, da Bog, ki je Ljubezen, išče nas, da bi nas ljubil in išče našo ljubezen ter da človeška srca hrepenijo po sprejetju in izkazovanju te ljubezni. Drugi steber pa stoji na veri, da je Božja ljubezen brezpogojna in da vključuje okoliščine vsake kronološke starosti in so torej celo zelo majhni otroci povabljeni v odnos zaveze z Bogom.

Kateheza Dobrega pastirja se odvija v naprej pripravljenem prostoru – atriju.

Atrij ni učilnica, ni prostor poučevanja, ampak je prostor življenja. V njem začenjajo otroci s svojim delom spoznavati velike skrivnosti. V atriju katehet otrok ne uči moliti, ampak jim pomaga na svojstven način priti bliže k Bogu (ustvarja pogoje za tišino in zbranost ter poskrbi za dober stik med otrokom in materiali v prostoru). Otrokova molitev je drugačna od molitve odraslega človeka. Otrok ne potrebuje izbranih besed, ne potrebuje knjige, otrok in Bog se sama poiščeta. Zato mu katehet nikoli ne pove, kdo so ovce, o katerih govori Janezov evangelij. Skozi svojo notranjo zbranost sam najde odgovor. Ob tem spoznanju je njegovo veselje neizmerno. Če mu že vse vnaprej povemo, ga prikrajšamo za nepopisna doživetja. To je otrokova molitev.

V atriju otrok s pomočjo izbranih materialov dela in to zelo rad. Materiali so razdeljeni po sklopih: vsakdanje življenje, maša, liturgija, svetopisemska geografija, prerokbe, evangeliji o otroštvu, prilike, krst in molitev.

Vaje vsakdanjega življenja razvijajo koncentacijo, koordinacijo (roka-oko), občutek za red in samostojnost. S pomočjo svetopisemske geografije popeljemo otroke v resničnost dveh dogodkov; najprej Jezusovega rojstva v Betlehemu in kasneje smrti v Jeruzalemu. Tako so pripravljeni sprejeti Jezusovo otroštvo. Evangeliji o otroštvu niso zgodbe, ampak so bogata teološka besedila, ki jih otrokom predstavimo tako, kot so napisana v Svetem pismu. S pomočjo prilik razvijajo čut za čudenje. Čudenje je vir vseh dejavnosti – sposobnost poslušanja, govorjenja, branja, raziskovanja. Prilike pa tudi približajo skrivnost življenja. Prerokbe pomagajo otrokom pri molitvi, razvijajo občutek za čas, so jim zanimive, ker je njihov jezik poln podob, hkrati pa spoznavajo, da so bili pred Jezusovim rojstvom ljudje, ki so poslušali Boga. Pri materialih za mašo se seznanijo s kretnjami, ki jih naredi duhovnik pri maši. Predstavimo jim tudi zadnjo večerjo, ki je pomemben element uvajanja v velikonočno skrivnost. S pomočjo liturgičnih materialov spoznajo predmete za mašo (kelih, patena, misal, prtički,…), duhovnikova oblačila, liturgične barve ter cerkveni koledar. Srečajo se tudi z močjo znamenj zakramenta svetega krsta.

Velik pomen v atriju ima tišina. Otroci potrebujejo tišino in so radi v njej. Tišina je bistveni element za molitev.